Zgodovina jame
Zgodovina jame v geološkem smislu je dolga nekaj milijonov let. Prve sledove poselitve Pivške kotline v ledeni dobi (pleistocenu) so našli prav v Postojnski jami. Ves Notranjsko - Primorski kras in z njim svet ob Pivki je bil v ledeni dobi ozemlje, kjer se je ledenodobni človek zatekal pod skalne previse in v podzemeljske jame, ki so tako postale njegova bivališča. Postojnska jama je že dolgo znana tudi kot najdišče več vrst ledenodobnih živali (pleistocenske favne).
V Postojnski jami pa je dokaj dolga in zanimiva zgodovina jame, ki se nanaša na odkrivanja njenih delov, na obiskovalce, ki so že zdavnja prihajali od vsepovsod. Že v pradavnini so bili njeni vhodni deli pribežališče ljudem, prvi podpisi popotnikov pa so iz 13. stoletja. Prve opise jame, objavljene v Slavi Vojvodine Kranjske leta 1689, ki so še močno fantastični, nam je zapustil polihistor in prvi turistični propagator Krasa Janez Vajkard Valvasor. Postojnska jama se mu zdi največja in najdaljša, obenem pa sodi, da je med vsemi, kar jih je videl, najbolj strahotna. Po naročilu cesarja Franca, moža avstrijske cesarice Marije Terezije, je raziskoval naravne posebnosti na Kranjskem J. N. Nagel, dunajski matematik. Med drugim si je ogledal Postojnsko in Črno Jamo. Ohranjen je njegov načrt vhodnega dela Postojnske jame, Rova starih podpisov in Velike dvorane, iz leta 1748.
Postojnsko jamo so si pred odkritjem nadaljevanja notranjih delov ogledali še nekateri posamezniki, ki so tod popotovali ali celo bivali na Slovenskem. Med njimi naj omenimo Hacqueta in Gruberja.
Toliko so o jami vedeli do drugega desetletja 19. stoletja, ko so z novimi odkritji postavili temelje za turistične oglede jam in poskrbeli za nadelane poti, spremstvo in razsvetljavo.