200 let zgodovine in razvoja
Sedanje območje Postojne z okolico je bilo naseljeno že v pleistocenu. O tem pričajo številna najdišča. Sledi poselitve so našli tudi v Postojnski jami ob prenovi železnice v 60. letih 20. stoletja: artefakte, ostanke živali in oglja. Že od prej je bila jama znana kot najdišče kosti pleistocenskih živali: medveda, leva, hijene, volka, jelena. Da so vhodne dele jame obiskovali tudi kasneje, pričajo podpisi iz Rova starih podpisov, ki segajo v 13. stoletje, največ pa jih je iz 16. in 17. stoletja. Med znanimi obiskovalci, ki so jamo tudi opisali, je bil Janez Vajkard Valvasor, ki jo je v Slavi vojvodine Kranjske (1689) orisal z baročnim pretiravanjem. Šele Baltazar Hacquet, naravoslovec iz 18. stoletja, jo je predstavil, kot jo je videl v resnici, v delu Oryctographia Carniolica (1778-1789). Po naročilu cesarja Franca, moža avstrijske cesarice Marije Terezije, je raziskoval naravne posebnosti na Kranjskem J. N. Nagel, dunajski matematik. Ohranjen je njegov načrt vhodnega dela Postojnske jame, Rova starih podpisov in Velike dvorane iz leta 1748. Priporočamo obisk v Notranjskem muzeju v Postojni, ki spremlja in preučuje zgodovino razvoja turizma, povezanega z jamo in njeno okolico. Namenja ji razstave in publikacije in tako ohranja posebnosti, pomembne za državno in krajevno zgodovino, in ker sloves Postojnske jame dosega svetovne razsežnosti, prispeva tudi k turistični svetovni zgodovini. Raziskave so se sistematično nadaljevale tudi kasneje, tako da je danes odkritih približno 21 km povezanih rovov. Inštitut za raziskovanje krasa pri ZRC SAZU s sedežem v Postojni je danes središče znanstvenega preučevanja krasa in brez njega bi bili siromašnejši tako Slovenci kot drugi narodi za marsikatero splošno in specifično spoznanje o tem območju.
